Štetje starih knjig da človek ne živi pred stotimi leti. To Meso je šibko in da smo le vedeti, da ne vem nič. Stari raču

Štetje starih knjig da človek ne živi pred stotimi leti. To Meso je šibko in da smo le vedeti, da ne vem nič. Stari račun Ljudje da smrt in pozabo ter čas in spomin na isti način monster Z različnimi imeni. In tu je tudi staro bards zgodbe a Človek čez čas in espacio editorial… Mesto, v katerem je živel je morda bil, ali Argentina, ali mehiški, ali Venezuela, ali Urugvaj. Morda bi bilo vse in da nobena Enkrat. Koga briga? Saj ni važno. Ime mojega šola ni bila pomembna. Llamenla kar hočeta, ampak navedite ime pesnika. Niti ne uvažajo Preveč sten, razseka ali zlomljeno steklo, niti Vsebnost vlage lise na hodnikih, niti razpok, ki obkroža po stopnicah in Na vogalih. Še manj skrbi za imena mojega sošolca, Naj samo povem, da smo bili v redne oddelke z njihovimi čudaki s svoje morilce, S prekrasno deklic in njihove majhne deklice seznami z njihovo besedilo knjige, njihove Zbirke zbirateljske karte, nogomet in njihovih poljubov divjih lovcev v Otroško igrišče. Učitelj ne vem, če je imel imena. Prav tako pa smo se vprašali Nikoli. Klicali smo ga mojster, morda s tem imenom, kot toliko drugih stvari v tej Življenje ni imela pomena. Ali se vaš nastop? Pomislite na šolski učitelj. Na Da nas spomni več, da se shranijo v srce, ki se je spremenila njihova življenja. Ker On je bil. Saj ni važno če njegovi lasje so bili zajeti v tančico Nevado del Čas, če je bil visok ali nizek, če ste nosili očala ali ne, je barva oči, vse To daje enak zakaj nihče ni opazil teh trinkets. Ko je učitelj je govoril, vsi smo pogledali njegova usta, zakaj Njene ustnice so bile barvo injekcijski učilnic. Ko je učitelj je govoril, Težave so bila naša življenja daleč in starodavne pesniki blizu, in So bile besede prijatelje, ki nežno se pusti pobožati srce vsakega posameznika. Ko je učitelj je govoril, je bil njegov glas globoko v mislih potegniti Poezije, lepota, Lune in mavrica, poljubov in nežno boža, mladino in Doživetja. Od časa do časa učitelja smo bili presenečeni nad z nekaj Zgodovina. In ko se zgodbe, smo morali zapreti oči in Potovanja. Smo leteli na oddaljenih mestih, v času zadnjih, prihodnosti, pogojno Preterit in nepopolna. Bili smo šli preko naših mislih, zibati v mehko Glas našega mojstra in elevabamos nad oblaki, medtem ko je Življenje je bilo pod našimi nogami. In tako si oglejte gospodarja vsak dan, ki sedi na svoji mizi, Naročilo vaše dokumente, nam narekuje njihove zgodbe, smo prišli do menim, da vedno Rad bi bil tam v število. Mislili smo da bi bilo večne, verjeti do Dan, ko smo hodili v razredu, ni bilo nikogar. Prazen stol poveljnika Predseduje učilnici v senci in tišine. Pogledamo zmedeni, mislijo, da Da bi se to lahko zgodilo. Kar naenkrat spremljevalec se je pojavila tek, skoraj letenja, Pri vratih, zabuhlost, dihala... - Učitelj je vzpostavljen in deluje!" je zakričal.- sem videl v Postaji! Se slišijo umrl tišine. Zrak je postal tako Natrpani v tem trenutku ga da izklopljene vse glasove pehote. To je bil samo Sedaj pa je čas ustavil, medtem ko si naše oči poiskala ga med njihovimi Kolege, da nekdo, ki ve kaj storiti, ampak nihče ni ničesar. Nihče v smeri Dokler obsedena s skupnim misli, nevidna sila, ki jo Odrinil je naše noge se je začela nora dirka do postaje. Prispeli smo utrujeni, izčrpana, bojijo. Boji, da se Mojster že zapustili ne da bi lahko poslovil od njega, da bi bila Levo z njihovimi kovčkov polnjeni s knjigami, dež, sonca in zgodbe. Vendar pa celo Bila je tam, če pogledamo iz druge strani okna vlaka s svojim Večni nasmeh na ustnicah, te ustnice, da številne legende naredil za nas. Starring. Smo želeli povedati toliko stvari preden je odšel. Zelo veliko Objemov in čim več priznanj, oba... vse to, združena v en glas, brez Ob načrtovani in je imel nič skupnega razen njegove študente, vse nas Dvigujemo v nebesa edina stvar, ki jo lahko rečem le to, da je bil rojen naših Src, naših mislih in ustnic. Vse Naše glasove v a, a krik gostoval v samoti na postaji. "Se vidiva kmalu!!!- sanjala vse glasove študentov, In naše ustnice pobegnil in oblik, barv in zgodb, vse neobjavljene Skupaj v teh dveh besed. "Se vidiva kmalu!" je rekel, v njegovih očeh solza in titilo Sono, med nami in, žvižg vlaka ... Drvel koles in resoplaron orodij pred Vlak je bil postavljen v gibanju. Na hulka začel svoj način in učitelja On je odnesla več in več med nami. Nič več izhodu postaje, vsi smo bili sposobni Preberite, kako vlak je bil ločen od tal, kolesa so pozabili tirnice, Priloženi mu, in vozila se je povečala v zraku, zgubljajoč se med oblaki Pa je odprl pot jo prenesete v nebo na žarek sonca.