Na ulicah Porto Noč je toplo, alkohol v smeri njegovega učinka in Koncentracija testosterona je bil uspešno premagan, to

Na ulicah Porto Noč je toplo, alkohol v smeri njegovega učinka in Koncentracija testosterona je bil uspešno premagan, torej ni bila nesreča vpisa v ta Ubogi bordelu v Matosinhos kjer pol ducata dekleta so bila vključena v Martirizar ustno na nepomembno rapariga žalostno oči. Naš prihod končalo, bežen pogled na kruto in zabavno Na Lobas so se začela šest pomorščakov, pol pijan in vroče. Samo Dekle z žalostno oči so ostali na robu splošnega slavja in jaz, Don Kihot Nespokorjeni, sem opazila. Ne boste ga primeru, je dejal že obešene na moj Roki, ki je neumno in ne vem kaj. Prikimal druge med velikimi Smeh in rapariga teary si oči. Sem šel v kotu bar kjer Status begunca grdi raček črede in mi je rekel med kolcanje, sad Zgodovina dvajset let revščina, pomanjkanje naklonjenost in nesrečnih dogodkov Augerjev oddajnik. To ni bilo Bella, vendar njegov glas če je bilo in odraža tako nemoč k impulzivnemu Zagrabil sem moje rame in mu rekel: pridi. Prižgani njegov obraz in dviga ponosni na glavi, Sprejeli smo med razigrano skupina proti ulici. Taksi nas je popeljala na bližnji Porto. Temni skvoš S cobblestones svetlo z nedavnim deževjem in nazadnje, hrupni tramvaj S znak, da je dejal: Matosinhos, moj postrera priložnost. Stare stavbe, Razpadajočimi bloki, razseka sten in portal, ki pripravila temelje za cochambroso Mračno sobo. Njegovo šibko telo je suh, majhne prsi in padel; Tudi zato sem zaljubljen v vse sladkosti ki je bil prej in smo ostali Zaspala, ona arrebujada na moje prsi. Prvi tramvaj zjutraj sem se zbudil, očisti moj um In se prestrašil si me. "Nâo i deixar agora" dvakrat ponovi medtem ko je otipati Vrzel, ki sem jo pustil na posteljo in oblekel sem hitro. Sem šel na zapuščeni cesti. Nič se ni spremenilo: cobblestones Mokro, razpadlega stavbe in dawn temnih in oblačnih jeseni. Sprehod Po tramvaju krila do mostu v Dom Luiz kjer je nastopil Drugi tramvaj način Leixoes. Grenak priokus ga spremljali njegov let spomina To nesrečno dekle in vsakič sem slišal fado slišal "Nâo katerem neki berač reče i deixar agora" in vsakokrat, ko sem prišel do Porto hodim Tiste Callejas v je ustavil čas čudežno (Žal zanje) in sem ponavljal samega sebe z melanholijo da refrenom, ki Rekel "Vse temos nosso fado E quem nasce zlo fadado Melhor fado nâo tera "