Je verjela, da je bilo dovolj tisto noč piš da se pusti pobožati svojega lica vsak dan. Toda, ko mu je nenadoma prenehal

Je verjela, da je bilo dovolj tisto noč piš da se pusti pobožati svojega lica vsak dan. Toda, ko mu je nenadoma prenehali s tem deko zvezd, ki jo je začel teči na prenesti vrtoglavega tempa izdelovanje krtač, skoraj vsak kančkom lahko odrgnjeni njegov obraz. Ta je obdržal teče do svoje šibke ude jo hiteti in tako breeze odcejena svoje nežno boža, ustrašijo oblaki ki zdaj hid luči zvezde. Ležal je na vse svoje pomisleke, stiske in strahove. V pokritih zapustil neoborožene sredi noči da vsakič, ko je postal bolj kruto. In takrat je nastala ta svet kot druga, drugačna, nova in zelo neenakomerna, vse kar do takrat mislil je poznal. Nasprotja, ki ga je vodila, je trajalo več ur negibno pod pesimizmom, ki se je začel za spajanje z njim/njo brez ji daje čas za ulov sapo, ki so uvele, poskuša upirati v tem svetu, ki zdaj je zdelo tako čudno. Ne nasprotujejo kakršnim koli odpornosti, je bil izveden proč, izginja tako počasi, da je njegova last nasmeh se je soočen z neba, ki je zdaj vrnila bi se lepega videza. Upam vaša mnenja tega majhno besedilo kot ostale. Rad dozorijo v moje pisanje s konstruktivno kritiko. Tisočkrat hvala vnaprej!